Dobra in trdna strešna kritina nad glavo zagotavlja varnost in udobje
Vsako popoldne sem rad preživljal pri dedku, kjer sva sedela ob kuhinjski mizi in opazovala svet skozi njegovo veliko okno. Tisto popoldne pa je bilo nekaj posebnega. Nas strehi sosednjega bloka se je odvijal pravi gradbeni spektakel.
Vsaj tako sem videl skozi moje otroške oči. Krovci so po strehi tekali sem in tja, zgledalo pa je, kot da se strešna kritina sama postavlja. »Poglej jih, fantje delajo kot mravljice. Vsak točno ve kje mu je mesto«, je rekel dedek medtem, ko je z dlanjo obrisal rosno steklo. S široko odprtimi očmi sem spremljal delavce, ki so spretno premikali velike plošče kritine in jih nameščali eno za drugo. Eden je stal na robu strehe, pritrjen z varnostnim pasom in dajal navodila ostalim.
Zdelo se je, ko da gledam kakšne dokumentarec o pogumnih junakih, ki osvajajo višave. »Ampak dedek, kako vedo, katera strešna kritina je prava in kam jo morajo postaviti«, sem ga radovedno vprašal in z velikimi očmi čakal na odgovor. Dedek se je nasmehnil in pokimal. » Veš, vse je skrbno načrtovano in izračunano še preden se lotijo dela. Potem pa vsak kos položijo natančno na svoje mesto, da bo strešna kritina trdna in odporna na vse vremenske vplive. Ko sem bil mlad, sem tudi sam kdaj pa kdaj pomagal pri takem delu. Ni lahko«, je dedek na hitro razložil. Še vedno prestrašen, sem gledal, kako en delavec z dolgim kladivom zabija žeblje v lesene letve, drugi pa je nosil naslednje plošče in jih skrbno polagal na mesto.
Kar naenkrat se je izza bloka prikradel veter in za trenutek sem zadržal dih, saj so se nekatere plošče nevarno zazibale. Toda krovci so ostali zbrani, vajeni takšnih trenutkov so z izurjenimi gibi vse plošče varno pritrdili. Ko je bila strešna kritina končno na svojem mestu, je dedek še dodal, da ni lepšega kot dobra, trdna streha nad glavo.
V tistem trenutku je pri vratih pozvonilo. Domov bo treba, starši so prišli po mene.…